Do 70 % energetskega proračuna čistilne naprave se porabi za napajanje sistema za prezračevanje. Že leta se krmiljenje sistemov za prezračevanje upravlja ročno s spreminjanjem nastavitvene točke pretoka zraka, položajev ventilov ali hitrosti motorja, saj so bili membranski senzorji DO nezanesljivi. LDO sistemom omogoča samodejni nadzor prezračevanja do določene nastavitvene točke za DO, zaradi česar se puhala odzivajo na obremenitev v realnem času in prihranijo od 30 do 60 % energije.
Raztopljeni kisik je potreben za številne oblike življa, kamor spadajo tudi ribe, nevretenčarji, bakterije in rastline. Ti organizmi enako kot organizmi na kopnem porabljajo kisik za dihanje. Ribe in raki pridobivajo kisik za dihanje prek škrg, rastline in fitoplankton pa za dihanje, kadar ni svetlobe za potek fotosinteze, potrebujejo raztopljeni kisik. Količina potrebnega DO se razlikuje od enega bitja do drugega. Talne ribe, raki, ostrige in črvi potrebujejo minimalne količine kisika (1–6 mg/L), ribe, ki živijo v plitvih vodah, pa potrebujejo večje količine (4–15 mg/L). Tudi bakterije in glive potrebujejo raztopljeni kisik. Ti organizmi porabljajo DO za razgradnjo organskih snovi na dnu vodnega telesa. Mikrobna razgradnja pomembno prispeva h krogotoku hranilnih snovi. Če pa je v vodnem telesu presežek razpadajočega organskega materiala (zaradi odmirajočih alg in drugih organizmih) z nepogostimi spremembami ali brez njih (znano tudi kot stratifikacija), se bo kisik pri nižji koncentraciji porabil hitreje.
V stabilnem vodnem telesu brez stratifikacije bo vsebnost DO ostala pri 100-% nasičenosti zraka. 100-% nasičenost zraka pomeni, da je v vodi toliko molekul z raztopljenim plinom, kot jih je potrebnih za ohranjanje ravnovesja. Pri ravnovesju bi bil odstotek vsakega plina v vodi enak odstotku zadevnega plina v ozračju, ki je znan kot njegov delni tlak. Voda počasi absorbira kisik in druge pline iz ozračja, dokler ne doseže ravnovesja ob popolni nasičenosti. Prezračevanje pospešuje ta proces. Možno je, da DO preseže 100-% nasičenost zraka v vodi z biološkimi procesi.
Koncentracija raztopljenega kisika se bo z naraščanjem tlaka tudi sama zvišala. To velja tako za zračni kot hidrostatični tlak. Voda na nižjih nadmorskih višinah lahko zadrži več DO kot višje ležeče vode. To razmerje pojasnjuje tudi možnost „supersaturacije“ voda pod termoklino. Pri višjem hidrostatičnem tlaku lahko voda zadrži več DO, ne da bi ta pobegnil, in zato narekuje nižjo nasičenost z DO pri enaki koncentraciji. Če ima voda enakomerno temperaturo se nasičenost plina zaradi hidrostatičnega tlaka zmanjša za pribl. 10 % na meter. To pomeni, da ima lahko DO pri isti koncentraciji na površini 100-% nasičenost zraka, 3 metre pod površino pa samo 70-% nasičenost zraka.
Dve vodni telesi, ki sta 100-% nasičeni z zrakom, nimata nujno enake koncentracije DO. Količina raztopljenega kisika (v mg/L) se spreminja glede na temperaturo, tlak in slanost.